Slovenski ljudski plesi

»Lepa je naša dežela« – imamo navado reči sami sebi, prijateljem in  tujcem. Pri tem nas upravičeno greje kanček zadovoljnega ponosa: vemo, da govorimo resnico. Lepa je ta naša Slovenija, lep je ta košček sveta v srcu Evrope na križpotju cest od hladnega severa k toplemu jugu, za soncem od vzhoda proti zahodu. Lepota se je naselila vsepovsod: v pomursko ravnino, na mogočne vence gora, v zamaknjene gorenjske doline, na valujoče, hudomušno krotke dolenjske griče, na teranovsko bridki Kras, k oknu sinjega Jadranskega morja. Za pest zemlje, a polno prgišče lepega!

Geografska in etnološka podoba slovenskega ozemlja je v splošnem različna, plesno izročilo po koreografskih značilnostih pa je razmeroma enotno.Na Slovenskem so se pojavljale sorodne plesne oblike v neštetih variantah z izjemo Rezije, Bele krajine in Prekmurja.

Geografska bližina germanskih dežel je odtisnila svoj pečat tudi slovenskemu ljudskemu izročilu. Prenašali so ga godci, ki so kot delavci “frentarji” in vojaki potovali po avstro-ogrski monarhiji, ki je tedaj obsegala dobršen del srednje Evrope.

Prevladovali so parni plesi mlajšega izvora iz 17. in 19. stoletja. Naš človek jih je skozi čas v obliki ljudskega izročila sprejel, preoblikoval in prilagajal svojemu plesnemu čutenju, značaju in temperamentu. Ljudsko izročilo je tista vsebina in oblika ljudskega življenja, ki nastaja v različnih dobah, se spreminja in tudi odmira.